Inspiracija

še zdaj mi ni čisto jasno, ampak mi je uspelo. Speljati do konca, zmagoslavno, čeprav je bilo baje mučno. Za tiste, ki so me podpirali; mućno, ker so me mrcvarili na zagovoru. Ampak meni se ni zdelo. Bil je moj trenutek, pa tudi če je bil rahlo nervozen, na trenutke v zadregi in malenkostno pikolovsko nestrpen. Nema veze. Sem bila kot v nekih zanimivih sanjah, ko sem gledala na sebe, kako govorim pred komisijo in kar naenkrat je bilo mimo. Vsi so mi čestitali, komaj mi je bilo jasno…

Počasi prihaja za mano. Umirjenost in občutek, da je neko zahtevno obdobje končno za mano. A mi nekaj manjka. Ob popoldnevih, vikendih, ne vem… nekaj. Včasih me zbega, a potem zapadem v neko čudno ležernost, ko se mi nič več ne da.

Sicer sem imela načrte… visokoleteče… na tistem drugem področju.

V službo in domov. Kot mi je rekel tisti gospod v D., raje si v službi, kot doma… in tako “polite”… jebemti. Kot da mi je tega treba. Ko bi lahko sledila, temu, kar si želim. Reva.

Razmišljam o nadaljevanju študija.

Mudi se mi.

Hm. Po eni strani se stvari urejajo. Bila sem tako zelo vesela. Po drugi strani se ruši nekaj, kar mi veliko pomeni. Sem razmišljala, da je spet isto. Isti stari vzorec, ki se pojavi…. vedno… pa nočem, da se, ne želim, da se… očitno ga nezavedno sprovociram. Ker konec koncev ljudje sami ustvarjamo situacije, ki se nam dogajajo. Ne razumem pa, v čem je fora. Zakaj bi sprovocirala nekaj, kar mi odvzame tisto, kar sem si dolgo želela in zato trdo delala. Seveda se v situacijo vedno vpletejo tudi drugi ljudje. Ki imajo vpliv. Ki me vedno potolčejo. In bi jih tako rada okrivila za to, da se znašajo nad mano. Sprosti me, če razmišljam potem o njih z negativnim naklonjenjem. Češ bodo že videli, se takole obnašajo do mene, …. Ampak v končni fazi mi ne pomaga. Izgubim vedno jaz. Nikoli drugi.

Saj. Konec koncev se že poznam. Že večkrat je bilo tako. Pa sem preživela. Padla in se spet pobrala. Potem sem prišla do te točke, kjer sem zdaj. Do točke, na kateri sem se videla že pred 9 leti. Točno te točke, pred temi vrati. Pa sem si rekla, to je to. Zdaj se lahko malo umirim in neham hlastati za zrakom. Zdaj se je tako obrnili, da sem lahko mirna. Vsaj za nekaj časa. Bila sem tako vesela. Stvari so se urejale. Celo tisto mojo veliko obveznost, ki mi ni pustila niti trenutka prostega časa zadnjih nekaj let mi je uspelo speljati do konca. Skoraj do konca. Ampak zdaj vsaj vem da bo in če drugega ne sem lahko vsaj zato mirna.

Potem pa se zgodi tole. Po starem kopitu. Obtožbe in frontalni napad. Kot šolarček v zatožni klopi. Zaradi … ne vem… precej neumnosti, kaj tudi res bistvenega. A ob naštevanju vseh neumnosti se je bistvo itak izgubilo, tako da ne vem…. Res.

In spet bo treba od začetka. Spet sem na tleh. Spet iskati pot za naprej. Nič ne bo s počitkom. In iskanjem miru. Kam naj grem? Kam naprej?

Slabo mi je. Ne morem več. Izčrpana in ponižana. Ponižna. Pripravljena, da pada po meni. Spet. Kriva? Sama. Najbrž. Zakaj pa ne…

… en krasen dan. Toliko lahko storim. Mami pravi črno-rdeče. Meni je všeč črna. Ampak naj bo - rdeča - za primerno ravnovesje. Ideja ni slaba. Samo potrebno jo je speljati do konca. Še malo. Potem bo pomlad… in svoboda… neobremenjenost… veselje…. ponos… sreča. Že občutim. Komaj čakam. Še čisto, čisto malo!

Nekdo me je zadnjič spomnil, da ima vsaka stvar svoj namen in razlog. Rada bi verjela. Tudi tistemu o poslanstvu in naključjih. Rada bi našla svoje mesto znotraj te zgodbe, če sploh obstaja.

Rada bi verjela, da obstaja.

Ves ta čas sem s svojim delovanjem skušala vsaj približno tako dobra, kot so drugi. Ker sem bila včasih slaba, nemogoča in obupna. Ker sem bila pogosto deležna zaničljivih pogledov, ko sem hodila po ulici. Take in drugačne zadevščine pustijo svoj grenak priokus.

Zato sem se trudila, da bi se vsaj približala kvalitetam, ki sem jih videla pri drugih. Zdelo se mi je, da napredujem, da sem skoraj tako kul, kot moji sodelavci, sodelavke, kolegi, znanci…

Pač na področju, kjer se gibljem je konkurenca velika in človek, kot jaz je lahko vesel že, če je lahko vsaj del tega. In res je - vmes mi je zmanjkalo vsaj 7 let življenja, izkušenj, dela in znanja - po moji krivdi - priznam. Trudila sem se nadoknaditi zamujeno.

A ko se že odločiš za tako korenite spremembe postane misel “nikoli ni prepozno” luštna življenjska strategija. Zato sem pač vztrajala pri svojem.

V nekem trenutku se je sprostilo cel kup negativne energije, negativnih prepričanj in zamer, ki so počasi že načenjale moje zdravje. Spomnim se, ko sem prišla domov iz našega srečanja in vseh tistih miselnih kolobocij na morju in sem potem ob prihodu domov precej zbolela in obležala.

Še na kraj pameti mi ni padlo, da se lahko zgodba takole razplete. Z enim SMS-om, ki sem najprej mislila, da je čista zafrkancija na moj račun. Kako čudno, da si nisem dopustila niti pomisliti, da bi se zadeva lahko obrnila tako zelo meni v prid.

In spet si iščem ”kr ene” bedne razloge in variante kaj vse bi lahko šlo narobe. Sicer bo že čez nekaj dni konec negotovosti - na srečo.

Sploh ni bilo možnosti, da bi pomislila, da sem v nekem momentu lahko celo boljša kot drugi in že v štartu pometem s konkurenco. In to jaz! Kdo bi si mislil.

Težko verjamem, koliko so mi šli na roke. Tudi drugi težko verjamejo, sploh ker ne poznajo ozadja te zgodbe.

Ampak, če bi vprašali mene, bi rekla, da mi je to pač namenjeno in da si zaslužim. Kot včasih rečem za mojo težko življenjsko preizkušnjo. Le zakaj bi morale biti namenjene le težke zgodbe, ko bi bilo tako fino, da bi mi bilo namenjeno tudi kaj zelo pozitivnega. Ni res?

Mogoče mi je pa tole namenjeno. Če se res vse zgodi z nekim razlogom, ter če verjamem besedam o poslanstvu in naključjih. Ali je možno, da je to le moja interperetacija, ker si to tako zelo želim? Seveda je možno. Ampak tudi želje imajo svoje razloge.

Še vedno pa je vmes faktor na katerega nimam vpliva. Ali pa ga imam zelo malo. In o tem ali mi je to namenjeno ali ne, bodo v končni fazi odločali drugi. Ne jaz!

Mogoče je še prekmalu da razmišljam o tem. Sploh sem se pa naučila, da morajo biti moji cilji postavljeni na kratki rok, da lahko jasno vidim pot, ki jo moram prehoditi do uresničitve.

A vseeno ni lahko, ko ne vem kako se bo vse skupaj nadaljevalo.

Vseeno. Močno se trudim, da bi zaključila neko pomembno obdobje mojega življenja. Upam, da mi uspe. A trenutno delujem tako, kot da se bojim stopiti korak naprej in pustiti ta del življenja za mano. Vlečem in vlečem v nedogled, da je vse skupaj že prav smešno.

Je možno, da je razlog strah, ki se ga pravzaprav niti ne zavedam dobro? Strah pred tem, kaj bo prineslo naslednje obdobje, pred odgovornostmi in obveznostmi, pred morebitnim neuspehom, pred ….?

Mogoče je odgovor prišel ravno v pravem trenutku.

Jebemti pa študij! Čez študij sem se prebila brez večjih težav, čeprav sem se včasih prebijala skozi bukve, ki so jih našli bogsigavedi kje in iz njih pri najboljši volji nisem potegnila ničesar pametnega in uporabnega. A nima veze - izpite je treba narest! In sem jih.

Diplomska pa mi kravžlja živce že PRE-dolgo! Od začetnih idej, do izbire teme in naslova je minilo kar precej časa, pa tudi študiranja. Kaj šele mentor? Pri nas na faksu je v primeru, da ne delaš naloge v kontekstu trenutnih raziskav in zanimanj profesorjev praktično nemogoče dobiti mentorja. “Jaz se pa s tem ne ukvarjam raziskovalno, ukvarjam pa se s… - ali ne bi raje raziskali kaj v tej smeri?…” Pa se vprašam ali je moja diplomska ali je od koga drugega? Ali jo pišem zase ali za profesorje? No ja, s tem, da mora biti napisana všečno profesorjem sem se že zdavnaj sprijaznila.

Končno sem razdelala za moje pojme precej dober koncept. Dva meseca, še več… študirala kot nora, prebirala literaturo, začetni razgovor pri mentorju mi je dal zeleno luč. Da o praktičnih izkušnjah ne govorim, saj na projektu o katerem imam namen pisati, delam že nekaj več kot leto - in to celo precej uspešno.

V bistvu sem precejšnji del naloge že spisala. Tudi raziskavo imam že pripravljeno. Sicer je vezana na področje, ki mene zanima (očitno pa ne profesorjev na našem faksu), se z njim ukvarjam v službi, pa tudi spada pod stroko, ki jo študiram. Ker sem v sektorju, kjer se zaposlujejo tudi diplomanti našega faksa, če imajo srečo! Nisem videla nobenega problema v tem, da se lotim in spišem, ter ohranim vsaj trohnico navdušenja, lastnega raziskovalnega duha in radovednosti.

Danes sem bila na konzultacijah. Prof. na hitro pregleda moje delo, sploh ne vem, če se je vsaj toliko potrudil in prebral raziskovalna vprašanja, na kar začne z mano razpravljati o nekih teoretskih pristopih, o katerih sicer nisem imela prav veliko pojma, ker so kar precej daleč od problema s katerim se ukvarjam in po moje kr - neki.  Nekaj čisto drugega. Važno da se negira vse delo in študij preteklih dveh mesecev.

Gledam kako naj tole vključim v moje diplomsko delo, pa mi ne kapne. Literature ni. Profesor mi svetuje Amazon.com in nakup knjig, ko vprašam kje je on dobil koncepte je navajal sekundarne vire (ki jih ni imenoval), knjig pa da ni prebral. In zdaj naj jih najbrž jaz! Rok oddaje diplomske mi premakne nekam v skoraj nedosegljivo prihodnost. Po temle pogovoru se mi res zdi, da nikoli ne bom prišla do moje težko zaslužene diplome.  Meni je moj koncept odgovarjal, odražal je mene in moje delo, razmišljanje in študij v kombinaciji z osebnimi izkušnjami in glede na kup drugih diplomskih, ki sem jih uspela prebrati niti ni izstopal v tako hudo negativni smeri, da ga ne bi smela realizirati. V glavnem ni se mi zdel nič slabši, mogoče celo boljši od drugih!

Ne razumem res. Nič več mi ni jasno. Razočarana sem nad tem. V praksi si težko pomagam s solato, ki so mi jo servirali na faksu in moje delo zahteva nenehno dodatno izobraževanje in usposabljanje. Stalno opažam, da sem od faksa v bistvu dobila precej malo prijemov in znanj, ki bi mi lahko pomagali pri reševanju konkretnih strokovnih problemov. Služba, dodatna izobraževanja, itd. zdaj pa me je še profesor postavil ponovno na začetek in naj se prebijam skozi stvari, ki me sploh ne zanimajo. Ma saj so nori! Ali pa jaz res nimam sreče z mojo diplomo.

Vseeno mi je že, če jo naredim s skromno 6-ko, samo da bo že mimo! Čeprav sem imela precej višje ambicije, sem razmišljala o podiplomcu, vem da sem sposobna več, itd… Ampak tole mi jemlje vso voljo. Jebemti vsa 4-leta sem rada in z veseljem študirala, zdaj pa tole!

Ne vem kaj naj. Naj vržem stran vse kar sem naredila do sedaj in pišem o tem kar mi profesor trenutno sugerira in zahteva od mene, da bom končno dobila tisti pildek? Sem že totalno zgubila voljo. V diplomskem redu sicer piše, da sta inovativnost in lastno razmišljanje in lasten pristop zaželjena, ampak ne vem no… ne zgleda tako!

Bedno.

Totalno sem razočarana nad študijem na našem faksu!

Spet od začetka.

Ja, pa še totalka prehlajena.

Zbudila sem se zelo, zelo zgodaj, zunaj je bila še tema. Ležala sem v postelji in se trudila zaspati nazaj. Kar ne dojamem, kaj se dogaja. Sicer nič posebnega, za marsikoga, ampak meni se zdi - no tako super. Korak po korak navzgor, na bolje. Res sem si želela, da bi bilo tako. Prav po tiho, preveč naglas nisem nikoli govorila o tem. Zdaj se je zgodilo. Sicer ne bo prav dolgo trajalo (za začetek), ampak vseeno. Vsaj del tega bom zraven.

Sicer pa, ko bi se še za naprej tako dobro izteklo. To bi bila res vesela!

Ne vem zakaj potem nisem mogla spati?

Ej folk. Danes so volitve. Pejte volit! Ha upam, da ni tole razlog za mojo nespečnost.

Tole za dobro jutro!

A ni ravno pravi čas za začeti na novo? Res.

Ko se kakšna stvar lepo razreši, se slaba volja kar razkadi. Kot oblaki, ko skoznje posije sonce. Res idealno. Ne morem verjeti.

Se mi zdi, kot da bi se mi uresničevale želje, ki sem jih zaradi neke posebne zamere že kar lep čas poskušala vztrajno odganjati, pozabiti… Ja, najbrž sem malo čudna, ampak taka sem.

Zanimivo, kako imam včasih dobro intuicijo, še bolj zanimivo, kako je včasih iz nekakšne trme ali ne vem česa prav zanalašč nočem poslušati. Glede mentorstva sigurno, pa še glede marsičesa. Sem morala obletati marsikaj, preden sem se spet vrnila tja, kamor je treba.

V čem je fora?

Ni je. Važno je da bo! Čimprej. Drugače me bo pošteno grizlo. Že zaradi financ.

 … in malenkost nostalgično. Pa me že mineva…

Bo, za začetek.