Inspiracija

ki je ni

Ponavljanja

11.04.2010

Zanimivo, kako se določene situacije ponovijo. Po toliko letih, ko mi že uspe pozabiti, da se je sploh kdaj zgodilo, se znova znajdem v podobnem viharju in pred ponovnim odločanjem o tem, kako se lahko v situacijo vključujem in razrešim ob njej tisti del, ki je povezan z mano. Ja. Druge osebe, drug čas, drugačna navezanost, drugačna jaz navsezadnje. Ampak vzporednice so jasne.

Zanimivo je, da so bili dvomi in pomisleki “kaj pa če bo spet tako” jasni že na samem začetku. Kljub temu sem počasi odpirala sebe in spustila nekoga v svoj ožji prijateljski krog in svoje življenje. Sicer vesela -  mogoče bo pa zdaj drugače, mogoče mi pa tega odnosa ne bo uspelo tako dramatično zajebati. In res je bilo drugače.

In zdaj – zopet sem se znašla v podobnem viharju. Vendar, tokrat bo drugače. Ker sem jaz drugačna. Ker vem, kaj se dogaja. Kako zelo sem se spremenila od takrat. Takrat nisem prevzela odgovornosti za to v kar sem verjela in sem se prepustila situaciji, ki me je odnesla. Uspela sem vse zajebati in sem drago plačala svojo lahkomiselnost in neodgovornost. Vendar, ko se je vse razsulo, sem le pobasala svojo krivdo, pa še del krivde drugih zraven in sklonjeno odmaširala v svoj lastni propad. Totalen nekonstruktivizem. In leta je trajalo, da so se zadeve izravnale.

Na drugi strani – totalno razumevanje prepuščanja. Ko te odnaša in ne vidiš, ne opaziš, da si že davno zapustil svoj tok. Takrat ne slišiš in ne razumeš nikogar, ki ti teži, da to pa le ni ok zate. Kako potem lahko sploh pričakujem, da bom slišana. Očitno vsak potrebuje svojo zgodbo, svojo izkušnjo.

Hm… sonce bo danes!

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Life is Life | 2 komentarjev

… morning … is it good?

23.02.2010

Budilka…. hm… vstanem in jo ugasnem. Sem že lep čas pokonci. Misli se mi vrtinčijo in me prebadajo, me ne pustijo spati. Ali je ok,  sem kaj storila narobe, ali še bom kaj storila narobe, se bo izšlo? Norišnica. V meni in posledično okrog mene. Vsa ta razkopavanja pozabljenih skrivnosti me mečejo iz tira. Potem se ujamem, da reagiram, tako kot skoraj nikoli ne reagiram. Pride spomin… hm, tako sem reagirala pred miljoni let. In potem samokontrola zataji. Včasih izbruhnem, včasih sprožim akcijo, ki se nekako ne sklada z mano. Ali pa se, pa se mogoče tega niti ne zavedam dobro.

Spremembe. Na znotraj, na zunaj. Ravnovesje se poruši. Potem lovim sredino, kjer bom ostala stabilna. Kjer se bodo stvari odvile tako, da bo prav za vse. In potem je tukaj moj potolčeni občutek lastne nevrednosti, ki se včasih le še prikrade v moje misli, takrat, ko najde kakšno izmed razpok, skozi katero mi lahko pride blizu. Zaradi njega nezavedno sprožim akcijo, ki celotno situacijo še bolj zavrtinči.

Ubija me stanje v katerem stvari niso točno določene in definirane. Moj perfekcionizem je znova na preizkušnji, vrnil se je, z napredovanjem v službi. ” Zdaj morajo zadeve steči brez napake! ” In to me utruja. Notranji kontrolor, ki skrbi, da ne delam napak. Ponoči sanjam o različnih variantah in možnostih. Pre-utrujenost. Prisilni brainstorming nadomešča kreativno ustvarjalnost. Motivacija od zunaj zamenja tisto notranjo. In potem se ujamem v vlogi marionete, ki sledi ciljem in željam drugih. Pride streznitev, vrnem se k sebi in začutim notranjo moč.

In potem… naprej.

Preveč sem si naložila. Spet. Moj delovni dan je totalno prenatrpan in opažam, da imam težave s porazdelitvijo obveznosti. Mislim, da moram vse opraviti sama, ker edino tako lahko poskrbim, da bodo stvari dobro opravljene.

Kakšen nesmisel!

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Life is Life | Ni komentarjev

Ostajam

30.10.2009

Intuitivni preblisk, ki se je prebudil ob spominu na neko mojo zgodbo… pogled na mozaik. Spomin na mozaik s soncem, razbijanje ploščic in lepljenje koščkov. Simbolika je čudovita, če se razume v mojem kontekstu. Koščki, ki se sestavljajo v ubrano in čudovito celoto. Vsak zase in vsi skupaj. Kako lepo je bilo videti mojo vedno razštelano skupinico ljudi v momentih ustvarjanja in kreativnega kreiranja. Začutila sem, da je to pravzaprav to. Razlog. Želja. Vizija.

Želja po materialnem uspehu ostaja, še vedno. Vendar bom za enkrat zadovoljna s tem, kar imam. Z upanjem v prihodnost, ki bo prebarvala V v VII.

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Občuteno | Ni komentarjev

Po spremembi….

18.08.2009

Sprememba razburka podzavest in na plan privrejo spomini, za katere že dolga leta vem, da sem jih že davno pozabila, oziroma sploh nisem čisto prepričana ali so sploh moji. Čeprav, ko se mi odvrtijo spomini mojega notranjega sveta, skupaj z vsemi emocijami in nedolžno otroško logiko, mi postane jasno, da nekoč sem pa le bila taka… še čisto majhna, z radovednimi očkami in takrat prevelikim strahom. Rolete so pa še vedno iste. Šele sedaj sem dojela, kako velik je bil pravzaprav strah… prevelik – za tako majhno punčko.

Teden dni intenzivnega počivanja in ukvarjanja samo s seboj očitno pušča neke čudne posledice.

Danes na timu v ambulanti so se mi ob nekem mimobežnem pogovoru odvrteli spomini na nekatere moje krizne intervencije, ko sem se na urgenci borila za življenje. Na tak ali drugačen način. Nekje v ozadju zavesti pa kljuva droben glasek z vprašanjem, ali je možno, da me je takrat, ali pa takrat, ali hmmm… takrat, ko je šlo res za las, ali pa…. hmm….  mogoče sprejela katera od prisotnih kolegic, dr. med. itd… s katerimi sedaj sedimo za isto mizo in razpravljamo o ključnih vprašanjih, naših skupnih klientih, pa še o vsem ostalem … ker za intermezzo je tekel pogovor o nekem nujnem sprejemu na urgenci…. Hm pomislek… tak čisto za vmes… med vsemi zgodbami, bolj ali manj tragičnimi. Vprašala pa nisem, ker….

Stopila sem na drug breg, zdaj sedim na drugi strani mize in sem tista, ki postavlja vprašanja, ne tista, ki odgovarja, bluzi in v mislih išče manipulativno najbolj prepričljiv odgovor… ker valjda je cilj kristalno jasen. Tudi zdaj je cilj jasen, ga pa vidim iz popolnoma druge perspektive in iščem protiargumente, identične tistim na katere sem včasih iskala učinkovite manipulacije….

Normalno, da se včasih tudi zaplezam in me kdo, po domače rečeno nategne… koga pa ne, navsezadnje.

Čeprav zadnje dni nisem najbolj prepričljiva. Malenkostno se smilim sama sebi…. ravno toliko, da se počutim totalno v k***. Se pa  borim in gre na bolje.

Ko odpove zdravje tudi normalne stvari izgledajo težke in zoprne….

Kupila sem zvezke. Jupi.

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Občuteno | Ni komentarjev

Zgubljanje

18.08.2009

Mah, ko se včasih zbudiš čisto na glavo in bi najraje zadavil in razsul vse, ki ti skačejo po glavi. Dan na dan. Eno samo teženje iz vseh strani. Popizdim, ko se ob 5-h zabliska luč na hodniku, zaklepanje in odklepanje vrat…

Life je čuden. Po glavi se mi podi kopica bolj ali manj samodestruktivnih rešitev. Zanimivo, kako samo-destrukcija včasih prinese olajšanje. Destrukcija. Samo, da je destrukcija. Jaz, mirno, prilagodljivo in vse prenašajoče bitje se za hobi ukvarjam z destruktivnimi idejami. Zato, da na nek bizaren način le razvozljam to mučno frustracijo, ki me zabija v tla.

Jebeš. Luštno je bilo. Dokler je trajalo. Zdaj, ko se končuje in poka po vseh šivih, pa prekleto boli.

Težko gledam. Še vedno. Počasi izgubljam vid. Na trenutke preverim, kako je… potem si občasne zamegljenosti razlagam s stresom, prilagajanjem, vročino, močnim soncem, polmrakom in podobnim sranjem. Mislim pa, da bom težko spremenila dejstvo, da izgubljam vid. Pa če se še bolj tolažim….

Mogoče je to glavni razlog za moje obupno stanje. Zajebancije in sekirancije sodelavcev namreč običajno prenesem nekoliko laže…. trikrat zavzdihnem, pogledam naokrog in si mislim naj zaboga nehajo name stresati svoje frustracije in life goes on.

Bomo videli. Šele v četrtek imam pregled.

Ali pa že v četrtek. Kakor pogledaš…. Hmmmm pogledaš?

Šibamo. V službo. Koja beda, če delaš s čudnim folkom….

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Life is Life | Ni komentarjev

TA

1.08.2009

Prvi : http://www.youtube.com/watch?v=b2ScDQx5ndw

Drugi: http://www.youtube.com/watch?v=0bf8c1vMKiE

Tretji:   http://www.youtube.com/watch?v=BsPbFB8wVUc

Gremo pospravljat…..

hm… stanovanje….

kakšen mess!

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod psiho-t | Ni komentarjev

Prej in potem

7.07.2009

Razlika je očitna. Na vseh nivojih. V kvaliteti življenja, doživljanja…motivaciji, nivoju želja in realnosti doseganja ciljev… vse je kul… bolje… lepše. Uf, če primerjam…

Vesela sem, da sem se odločila kot sem se. Čeprav je bilo zelo hudo stati za odločitvijo in predvsem vztrajati. Ampak sem vesela….

I’m happy to be alive!

Nikoli ne bi zamenjala…

Fajn je, da se vsake toliko časa zavem tega.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Music, Občuteno | Ni komentarjev

Z kot zmaga…

3.06.2009

še zdaj mi ni čisto jasno, ampak mi je uspelo. Speljati do konca, zmagoslavno, čeprav je bilo baje mučno. Za tiste, ki so me podpirali; mućno, ker so me mrcvarili na zagovoru. Ampak meni se ni zdelo. Bil je moj trenutek, pa tudi če je bil rahlo nervozen, na trenutke v zadregi in malenkostno pikolovsko nestrpen. Nema veze. Sem bila kot v nekih zanimivih sanjah, ko sem gledala na sebe, kako govorim pred komisijo in kar naenkrat je bilo mimo. Vsi so mi čestitali, komaj mi je bilo jasno…

Počasi prihaja za mano. Umirjenost in občutek, da je neko zahtevno obdobje končno za mano. A mi nekaj manjka. Ob popoldnevih, vikendih, ne vem… nekaj. Včasih me zbega, a potem zapadem v neko čudno ležernost, ko se mi nič več ne da.

Sicer sem imela načrte… visokoleteče… na tistem drugem področju.

V službo in domov. Kot mi je rekel tisti gospod v D., raje si v službi, kot doma… in tako “polite”… jebemti. Kot da mi je tega treba. Ko bi lahko sledila, temu, kar si želim. Reva.

Razmišljam o nadaljevanju študija.

Mudi se mi.

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Life is Life | 2 komentarjev

Na tleh.

19.03.2009

Hm. Po eni strani se stvari urejajo. Bila sem tako zelo vesela. Po drugi strani se ruši nekaj, kar mi veliko pomeni. Sem razmišljala, da je spet isto. Isti stari vzorec, ki se pojavi…. vedno… pa nočem, da se, ne želim, da se… očitno ga nezavedno sprovociram. Ker konec koncev ljudje sami ustvarjamo situacije, ki se nam dogajajo. Ne razumem pa, v čem je fora. Zakaj bi sprovocirala nekaj, kar mi odvzame tisto, kar sem si dolgo želela in zato trdo delala. Seveda se v situacijo vedno vpletejo tudi drugi ljudje. Ki imajo vpliv. Ki me vedno potolčejo. In bi jih tako rada okrivila za to, da se znašajo nad mano. Sprosti me, če razmišljam potem o njih z negativnim naklonjenjem. Češ bodo že videli, se takole obnašajo do mene, …. Ampak v končni fazi mi ne pomaga. Izgubim vedno jaz. Nikoli drugi.

Saj. Konec koncev se že poznam. Že večkrat je bilo tako. Pa sem preživela. Padla in se spet pobrala. Potem sem prišla do te točke, kjer sem zdaj. Do točke, na kateri sem se videla že pred 9 leti. Točno te točke, pred temi vrati. Pa sem si rekla, to je to. Zdaj se lahko malo umirim in neham hlastati za zrakom. Zdaj se je tako obrnili, da sem lahko mirna. Vsaj za nekaj časa. Bila sem tako vesela. Stvari so se urejale. Celo tisto mojo veliko obveznost, ki mi ni pustila niti trenutka prostega časa zadnjih nekaj let mi je uspelo speljati do konca. Skoraj do konca. Ampak zdaj vsaj vem da bo in če drugega ne sem lahko vsaj zato mirna.

Potem pa se zgodi tole. Po starem kopitu. Obtožbe in frontalni napad. Kot šolarček v zatožni klopi. Zaradi … ne vem… precej neumnosti, kaj tudi res bistvenega. A ob naštevanju vseh neumnosti se je bistvo itak izgubilo, tako da ne vem…. Res.

In spet bo treba od začetka. Spet sem na tleh. Spet iskati pot za naprej. Nič ne bo s počitkom. In iskanjem miru. Kam naj grem? Kam naprej?

Slabo mi je. Ne morem več. Izčrpana in ponižana. Ponižna. Pripravljena, da pada po meni. Spet. Kriva? Sama. Najbrž. Zakaj pa ne…

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Občuteno | 2 komentarjev

Danes bo…

3.03.2009

… en krasen dan. Toliko lahko storim. Mami pravi črno-rdeče. Meni je všeč črna. Ampak naj bo – rdeča – za primerno ravnovesje. Ideja ni slaba. Samo potrebno jo je speljati do konca. Še malo. Potem bo pomlad… in svoboda… neobremenjenost… veselje…. ponos… sreča. Že občutim. Komaj čakam. Še čisto, čisto malo!

  • Share/Bookmark

Avtor allie, zapisano pod Občuteno | Ni komentarjev

Starejši zapisi »